Prijatelji mi pravijo, da okoli sebe postavljam zidove, da težko sprejmem človeka v svoje življenje. Zidovi ali vrednote so razlika. Ne postavljam si zidov, gradim močne vrednote, ki me dvigujejo visoko. Delam na svoji moči, samozavesti in neodvisnosti. Se je potrebno trudit in naredit prave korake da prideš do mene? Definitivno. In ne, nimam se za nič kaj več od ostalih, le spoštujem se dovolj – »that, I don’t take a bullshit«. Ne želim si da »zrušiš zidove«, ki sem jih postavila le zato, da se zaveš, da sem na isti valovni kot vsi ostali. Nočem niti da preplezaš zid le zato, da prideš na drugo stran. Želim si, da dejansko prideš visoko zaradi sebe in mene, le tako lahko trdiva, da sva trdno delala za to kar imava. In ne da sva trdno delala da sva dobila drug drugega. Namreč, ko enkrat prideva drug do drugega, kaj potem? Ljudje s časom pozabimo na to kar nas je pripeljalo skupaj, pozabimo na vrednote, stvari postajajo samoumevne.
Ljudje se spreminjamo, dogodki nas zaznamujejo in z njimi rastemo, stagniramo ali padamo. Odločitev je na nas kako jih bomo sprejeli in v kaj nas bodo izoblikovali. Jaz vem eno, da se v življenju ne bom več sprijaznila oz. zadovoljila z ničemer, kar me NE osrečuje.
Dokler diham, se bom učila. Dokler imam namen, bom živela. Dokler imam cilj, bom nadaljevala. Dokler imam nekaj za kar bom živela, se bom borila. Dokler se borim, bom upala. Sem točno to kar sem in nisem to kar morda nekdo vidi, sem to kar v meni razume. Tudi jaz vem, da nihče od vas ni to kar si mislim. Če se osebe ne potrudim razumet, morda nikoli ne bom vedela kdo zares je, morda nikoli ne bom videla njene notranje lepote. Vsi nosimo maske da bi nas ljudje videli lepše, želimo se prikazat boljši, lepši. Trdimo da ljubimo tisto kar zasluži našo ljubezen, ampak na koncu pristanemo na tem, da ljubimo tisto kar ne moremo imet, ker daje namen in pomen našemu življenju. Tisto nekaj nam da izzive, za katere se moramo prizadevati in jih premagovati. Ljudje imamo radi izzive, v podzavesti se radi potrudimo za nekaj/nekoga. Tisto zlahka pridobljeno, velikokrat to tudi zlahka spustimo.
Včasih se dejansko odločimo, da ne bomo vstopili čez zaprta vrata, ne ker ne bi bila vabljiva ampak ker nas zaprta bolj izzovejo, ob njih ne vemo kaj pričakovat, hrepenimo po njihovi notranjosti. Dejansko nas premamijo, da potrkamo, se jih potrudimo odpret. Tukaj se pokaže naša železna volja, ali smo pripravljeni čakat pred zaprtimi vrati ali zasigurani vstopiti čez odprta vrata.
Včasih je le dobro zapret vrata, da lahko nekdo drug potrka na njih. Prenehat z razdajanjem in sijanjem, da bo opazna naša eksistenca. Včasih je dobro nehat odgovarjat na vprašanja, ki nam niso bila zastavljena, da se lahko ljudje dejansko sprašujejo.
Zapomnite si eno stvar.. Ne glede na to kako svetla je lahko luč ne opazimo njenega obstoja dokler ne nastopi tema.