Se vam zdi, da v svoje življenje ne morete več sprejet nikogar, ki bi mu lahko zaupali, imeli radi? No s tem se enostavno prepričamo, da je naše srce zaprto in damo možnost umu, da ga nadvlada.
Srce je vedno polno ljubezni, ki je ob travmatični izkušnji prekrito z umom. Zaradi naših pričakovanj kako bi se stvari morale odvit, naše srce prekrije um, ki je kot nekakšno dominantno orodje. Oteži nam možnost ponovno ljubiti in zaupati. Um je prevzel vlogo srca, zato je toliko ljudi nesrečnih.
Če se distanciramo od vseh teh misli in prepričanj, lahko vidimo da je naše srce še odprto in pripravljeno na nekaj novega.
Kako?
Srce hoče samo dobro drugemu. Srce ne dvomi, srce verjame.
Naučite se spustit in oprostit. Edini, ki smo odgovorni za naše občutke smo mi sami in nihče drug. Tudi če se oseba ki nas je prizadela, vrne ta trenutek k nam, prizna svojo krivdo in jo obžaluje, ne bo izničilo bolečine, ki jo čutimo. Morda nam bo olajšalo le trenutek.
Nihče ne more bit bolečina in zdravilo v enem. Lahko je povzročitelj bolečine, nikakor pa ne zdravilo. Mi smo tisti, ki lahko ozdravimo svojo bolečino z odpuščanjem. Razumet moramo, da ni ok, da nas je ta oseba prizadela. Zavedajte se svoje vrednosti! Ne poskušajte je opravičevat in krivit svojo reakcijo v določenem trenutku.
Oprostite ji/mu in pustite preteklost za sabo. Ob tem pa si recite: “kar si mi storil/a se je zgodilo, ni bilo ok. Da puščam to za sabo in ti s tem oproščam, ne pomeni, da sem šibka in se spuščam nizko. Pomeni, da nimaš več moči nad mano!” “zaslužim si ljubezen, toplino, spoštovanje. Predvsem pa si zaslužim bit srečen/a”
Življenje je prekratko, da bi ga živeli v preteklosti in obžalovanju. Prihodnost je veliko lepša in ne splača se je zamudit.
Pustite srcu da vas vodi.