Boj s samopodobo

Kako hitro mineva čas in ko pogledam nazaj, se mi zdi da je leva fotka nastala prejšnji mesec, a od tega je že 6 let. Vmes pa sem že pozabila kakšne boje s samopodobo sem doživljala v tistem obdobju in leta pred tem. In še kot zanimivost, na levi fotki imam 63kg (vem, ker sem si vse zapisovala), na desni pa 68kg. Zakaj sem se odločila za to objavo?…

Če pomislim v kakšni zmoti sem takrat živela, in v kako hudi še leta pred tem glede treningov, prehrane in videza, sem še kar vredu izpadla. 😊 Treningi so bili visoko intenzivni, jedla sem določena obdobja kot ptič a sama sebi sem se zdela še vedno zamaščena na določenih predelih.

Testiranje raznih diet, treningov, raznih dodatkov za izgubo maščobe – bullshit, da večjega ni. Včasih me je kar sram, ko pomislim kakšna mlada trapa sem bila in kako sem si določeno obdobje uničevala telo z nizkim vnosom kalorij in dobesednim izčrpavanjem na treningih. Če dobro pomislim, sploh ne vem kaj je bil moj cilj? Umret? In ko preideš iz enega trapastega načina prehranjevanja na drugega, ker ti en wannabe fitneserček natvezi, da je to dobro in ti kot slepa kura verjameš in se tega tržiš in seveda na tebi pa to ne pije vode? Da ne govorimo kako so v teh krogih vedno vsi pametni, ampak vsak od njih izhaja iz sebe, nikjer ni neke razlage zakaj je to tako, zakaj bi morala jest po teh smernicah in pa kaj se zgodi s tabo ko s tem prenehaš? In pa razni predlogi strokovnjakov glede dodatkov kot je GH, T3, clenbuterol, efedrin, vinstrol .. kako super boš dosegel rezultate, ti samo poslušaj tistega tam, ki ne zna štet do 5. No sej danes ni nič drugače, še vedno je ogromno tistih, ki ne znajo štet do pet, razen ponovitev. 😊

Dejstvo je, da sem vedno želela ugajat okolici, nase pa sem čisto pozabila. »Travma« prihaja iz otroštva, ko sem kot mlada deklica dobila očala in seveda z izgledom nisem ustrezala vrstnikom. Želja po spremembi me je gnala iz dneva v dan tako daleč, da sem se lotila delat na sebi, ampak na napačen način. Sprememba videza nikoli ne zaceli tistega zaradi česar smo v otroštvu trpeli, in to je težava večine, ko se spremembe lotevajo iz napačnih razlogov. Je res naša sreča odvisna od mnenja drugih? Seveda da ni, in to se vsi še predobro zavedamo, ampak dejanja nas vodijo v čisto drugo smer.

Kako čudno je ko pomislim, da sem že v začetku osnovne šole med reklamami risank/filmov izvajala trebušnjake, sklece, počepe itd., samo da se slučajno ne bom zredila. Še smešna prigoda, ko sem v tistih letih »slačila« dunajca in jedla samo slečenega piščanca, ker je pohanje polno olja ipd. Ali pa ko sem z robčki pivnala iz mesa olje in to že kot otrok, če zdaj pomislim, mi ni jasno od kje mi je to padlo na pamet, ker doma ni nihče to počel, no če bi, bi bili sigurno vsi suhi kajne hahah 😊

Vrstniki in moje butasto razmišljanje me je pripeljalo tako daleč, da mi je bilo mnenje tujcev v tistem obdobju na žalost preveč pomembno. Sploh ko vidiš, da tvoja prihodnost glede postave ni ravno sijoča, ker tvoji starši niso atletske postave oz. so bolj ko ne endomorf. Torej mi je bilo že takrat, hvala internetu, jasno kakšne oblike postav imamo in kaj nam je mati genetika naklonila (Google ve vse, jaz pa kot otrok računalnika, sem znala prebrat še kakšno neumnost več).

Konstantno obremenjevanje vsa ta leta z videzom, je zelooo naporno. Človek se niti ne zaveda koliko nepotrebnega truda vloži v nekaj navideznega. Nekaj kar je vidno samo našim očem. »Napake« ki jih samo mi vidimo in nihče drug, popravit pa jih želimo zato, ker želimo ugajati svetu. In kdaj je tega konec? Če se ne lotiš delat na sebi, na psihološki ravni, verjetno da nikoli. Sem jaz zadovoljna sama s sabo? Ne še čisto in bolj ko razmišljam; »saj ni tako težko«, bolj se zavedam, da je 😊. Imam še kar nekaj dela pred sabo in med tem ko pomagam sebi, pomagam drugim, ker nočem, da bi kadarkoli, kdorkoli o sebi mislil tako slabo.

Prehrana je enostavna a le mi ljudje smo umetniki, ki lahko enostavno zakompliciramo. Razne diete in posiljevanje z specifičnimi načini prehranjevanja ljudi naredi čisto zmešane. Skačejo iz ene skrajnosti v drugo, saj zaradi toliko poplave informacij, ne vejo več kaj je prav in kaj ne. Če bi se vsaj malo izobrazili o makro hranilih in na splošno o prehrani, ter svojemu telesu vnesli vse tisto potrebno kar rabi, bi bila bojazen po »cravingih« čisto odveč. Mi pa si radi otežujemo življenje in najdemo najtežjo pot, ki nas včasih stane tudi zdravja.

Zakaj sem to objavila? Ker se zavedam, da nisem edina, ker nas je ogromno in vsak dan več. Boj s samopodobo je nekaj zelo groznega, nekaj kar marsikdo skriva v sebi in ob pogledu na ideale na socialnih omrežjih dobesedno trpi. In ni fer kar si punce danes počnejo da lahko pridejo to faze, ko se enostavno ne morejo več gledat v ogledalo, ker ne vidijo tisto kar si želijo. Kako smo šibki in vodljivi in kako malo je potrebno, da si pokvarimo dan, mesec, leto ali celo življenje. To se ne bi smelo dogajat ampak vpliv posameznika na množico je nemogoč. Jaz lahko pomagam le svojim puncam in jim stojim ob strani pri teh spremembah. Ko slišiš njihove zgodbe, ti drugega ne preostane saj ti srce ne dopusti, da bi jih zignoriral in opravil samo delo trenerja.

Želim si, da bi si večkrat med sabo podelili kompliment, tudi če se ne poznamo, saj vsakemu od nas manjkajo iskrene lepe besede.